LITERARNI NATEČAJ 08 KRATKE ZGODBE

____________________________________________________________________________________

Sara Topolovec, Ines Rekar, Januška Gostenčnik, Tjaša Purgaj, Leja Veldin, Gregor Inkret, Špela Brecelj, Gašper Kokot, Martin Uranič

____________________________________________________________________________________

Sara Topolovec

Orehova vas

 

Potovanje skozi čas

 

Včasih je zasledovala ljudi po mestnih ulicah, da bi ujela koščke njihovih življenj, ki jih je doma varno shranjevala na hladno. In ob nočeh, ko se je zbujala v polsen, je sestavljala in lepila, znova in znova, zgodbe, odseke v nove celote, nove zgodbe. Pridno in vztrajno vso noč, dokler ni proti jutru končno podlegla spancu.

 

Cele dneve je razmišljala, cele noči, nato pa je nekaj časa izgubljeno tavala skozi dneve, dokler ni spet našla stika s svetom. Vedela je, da je razmišljanje njeno najmočnejše orožje, nekaj, kar so ji ljudje zavidali. Niso znali razmišljati, ne več, njihove misli so se ves čas sukale okrog vsakdanjosti, rutine, komajda kdaj so se dotaknile česa globljega in življenjskega.

»Nekoč se boš izgubila v svojih mislih,« ji je rekel.

»Sem se že.«

 

Ko sta ležala v temi drug ob drugem, mu je pripovedovala zgodbe, svoje sanje, strahove, neizpolnjena hrepenenja, potovanja. In on je poslušal, medtem ko jo je s prsti gladil po laseh. Bilo je kakor prebujenje iz nočne more, kjer je vedno imela toliko povedati, pa ji ni nikdar nihče zares prisluhnil.

 

Govorila mu je o svojih ljubeznih, o svoji bolečini.

»Tebe ljubim,« je nekoč odvrnil na neizgovorjeno vprašanje, ki je že predolgo viselo v zraku. On ni govoril skoraj ničesar in šele takrat je spoznala, da je vso to poslušanje zgolj začasno rešilo problem njenega najdenja. Ne, potrebovala je več, potrebovala je zgodbe, pogovor, da bi se lahko resnično počutila resnična.

»Tebe ljubim,« je rekel.

In njo je preplavilo silno obžalovanje, ker ga ni mogla ljubiti, ne tako, ne še, ker mu ni mogla vračati lastne naklonjenosti. Vedno je nekdo, ki stoji ob strani in zgolj opazuje življenje svojih ljubezni.

 

Dolgo je iztiskal svojo bol, dokler na koncu ni ostal top in hladen in poln praznine.  Potem je morala oditi, da se ne bi njegovo srce popolnoma razbilo, in vzela njegovo bolečino s seboj.

»Nekoč ti jo bom vrnila, da me boš lahko ponovno ljubil.«

 

Ko se je prvič slekla pred moškim, jo je zeblo od strahu, da se bo obrnil proč; pa je sploh ni pogledal. Nikdar je ni nihče pogledal. In skozi njega, skozi njih je začela sebe videti kot nekaj tujega, svoje telo kot neznano, medtem ko je sama ostala odmaknjena iz njega in iskala stik z očmi, z dušo moškega pred seboj, vedno brez uspeha.

 

Ljudje so pravili, da iz nje nič ne bo, sama pa je kar kipela od volje po življenju, od želje spoznavanja življenja. Želela je stopiti na vsak rob sveta in ga vsega zaobjeti, zato ji je venomer zmanjkovalo časa, časa, ki ga ni nihče vračal.

»Toliko veš,« ji je nekoč rekel, ko sta se komaj spoznala.

Ni bila zadovoljna. Želela bi vedeti še več, pa ni mogla, nikdar ni mogla. Ravno zato je predvsem veliko razmišljala.

 

V sanjah je lovila samo sebe in se bala, da se izgubi v velikem svetu. Ni vedela, če bi jo kdo čakal, če bi jo kdo našel, a je kljub temu vedno znova hodila po zakotnih, temnih ulicah, ali ravno zato, dokler se ni opomnila, da je čas, da odide drugam. Nazaj.

 

Bil je edini človek, ki jo je v resnici ljubil. In sedaj, ko je spoznala resnico, se je njemu lastna ljubezen zrcalila v njeni. Čas se je zdel primeren, da poskusi začeti, kar bi lahko že dolgo nazaj, če je ne bi hromil strah pred izgubo. Najtežje bi bilo izgubiti edinega človeka, ki jo je ljubil, pa vendar je bilo še vedno enako, samo ona je imela nekaj prask in modric več.

 

»Prišla sem ti vrnit bolečino,« je rekla.

Potem je dolgo trajalo, da je njegovo srce spet začelo biti enako kot prej, a ni ji bilo žal niti kaplje truda, ki ga je bilo potrebno vložiti. Nekatere napake se lahko popravi, brazgotine ostajajo in bledijo, a časa ne vrne nihče.

 

_______________________________________________________________________________

Ines Rekar

Škofljica

 

Kam gre moj svet

 

Jutro kot vsako drugo. Lonček kave na mizi, časopis odprt na straneh kronike.

Berem naslove in zmajujem z glavo: « Kam gre ta svet?« »Kam gre moj svet?«

Radijski napovedovalec se iz škatle dere o vremenu….Dunaj 0 stopinj, dežuje. Praga –1, oblačno. Mar res misli, da me zanima kakšno vreme imajo jodlarji in če morajo Pražani vzeti dežnike?! Ne, ne zanima me, ker nisem tam, ampak sem tu, še kar sem tu, v deželi z dvema milijonoma prebivalcev. Tu vstajam in tu zahajam, tu sijem in tu tonem. Kava se je polila po časopisu, ki je vpil tekočino, kot da bi bil žejen.

 

Le kam gre moj svet…..

 

Ko sem bila še mala trmoglavka, vedno oblečena v modre oblekice (joj, kako sem bila jezna na to barvo) s pričesko »na pisker«, to je pomenilo, kot bi mi na glavo nekdo postavil narobe obrnjen lonec in mi naredil obris, ter nato postrigel ob črti, ki je iz mene naredila fanta, se mi je vse zdelo mogoče.

Mama mi je takrat kupila globus  in rekla: » Draga moja, tole je svet in na njem so države, v teh državah so ljudje. Prva moja misel je bila :« Imam svoj svet!!«

Znova in znova sem prižigala globus, ki je imel tudi notranji mehanizem, ki je obsvetljeval kroglo, kot luči po mestih, ko se je dan vesil v noč, vendar je bil ta svet ponoči veliko mikavnejši in sijajnejši. S prstom sem potovala od Anglije do Avstralije, v nekaj minutah sem objadrala cel svet. Gradila sem si svet, svoj lasten skrivni svet, ki je zaživel, ko so se na ulicah prižgale luči in ko naj bi mali otroci spali.

Ko so mojim oblekicam dodali občasno rumeno barvo in ko sem mamo naprosila, da sem za 6 rojstni dan dobila uhančke, sem spoznavala, da so svet ljudje. Sosedova punčka je imela druge prijatelje kot jaz, da ne govorim, da je imela tudi lepše oblekice (kako me je nervirala tista modra oblekica z rumenimi trakovi). Družila sem se z otroki prijateljev, ki jih je imela moja mama in ni bilo važno ali smo se razumeli ali ne, vedno mi je zabičala naj bom pridna. Vedno ni šlo. Prav tako si ne bi izbrala družbe mojih bratrancev in sestričen, včasih tudi ne družbe brata in sestre, vendar pa so govorili: » Kri ni voda«, in to je razlog da še dandanes prisostvujem dolgočasnim družinskim piknikom.

 

Prišel je čas, ko sem lahko sama izbirala tako obleke kot tudi ljudi-razen krvnih seveda, teh ni moč izbirati, hočeš-nočeš so ti dani.

Počasi sem si stkala svoj svet, ga prepredala, vozljala, gnetla, po njemu skakala…le zato ker je moj. Obdan je z » berlincem« in ob vhodu stoji ogromna tabla: » na lastno odgovornost«, ob izhodu pa : » počistite, ko odidete!!«

Majhen je moj svet….pa vendar zapleten.

Obdaja nas Svet, le kako bi potemtakem On bil preprost.

Nočem celega globusa, samo svoj svet in ne spreminjajte mi barv, ker imam svojo barvno lestvico in svoja očala.

 

Ne maram modre barva na oblekah, tisto je bil mamin svet in hočem kavo z mlekom, smetano, sladkorjem in na krožniku rogljiček… Je vse to preveč, da bi lahko bil moj svet???

 

 

 

Predstava

 

Postavljena na oder pred gledalce,

in le grožnja besed v ozadju: IGRAJ!!

Uprte oči, dvignjen zastor, reflektor osvetljuje negibno telo….

 

 

Spustite zastor…,izpraznite dvorano….,

reflektor razbijte na tisoč črepinj…

Nič se ne zgodi, glasilke so obnemele.

Ljudje pa čakajo, čakajo na dejanja.

 

 

Negibno stojim…poskušam se spomniti teksta,

spet grožnja: IGRAJ!!

 

Glasni žvižgi preplavijo ozračje,

reflektor se ugasne…,ljudje pa sedijo-

vidim njihove oči v temi,

vse na svetu bi dala, da me ni….

 

Misli odtavajo v daljavo…,

mar sem sploh imela tekst?

Postavljena na oder pred gledalce

z grožnjo besed v ozadju: IGRAJ!!

 

Ni bilo teksta spisanega, niti vadenja vlog

ničesar ni bilo LE MOJEGA ŽIVLJENJA NASTOP.

 

 

______________________________________________________________________________ 

Januška Gostenčnik

Ljubljana

 

Zgodba o A.

 

A. je z družino zaradi vojne pobegnil v Slovenijo, ko mu je bilo štirinajst. Njegov oče je že pred vojno delal v takratnem Titovem Velenju, tako da so od začetka imeli kje bivati. Po koncu vojne so se njegovi starši vrnili v Sarajevo. Nato se je A. selil iz kraja v kraj, iz enega begunskega centra v drugega.

Srednjo elektro šolo je začel v Velenju, a ker so ga sošolci neprestano zajebavali zaradi njegovega porekla, nehal hoditi k pouku mesec dni kasneje. Kasneje jo je uspel končati v Murski Soboti, čeprav je imel več neopravičenih ur kot opravičenih. Neopravičene so bile zato, ker je v tem času najpogosteje s kolegi igral namizni nogomet v bližnjem baru.

In prav v tem baru je leta kasneje spoznal punco, Bosanko po rodu, ki je živela v R., imela že punčko od sedemnajstega leta, se preselil k njej v podnajemniško stanovanje in postal fizični delavec ter opravljal različna priložnostna dela. Poklica, za katerega se je šolal, ni nikoli opravljal, česar ne zna razložiti.

S svojim dekletom je bil pet let in imel punčko po imenu Al., ki pa ji je javno bilo ime M., da je ne bi zafrkavali, saj njeno pravo ime izkazuje očetovo poreklo, prilagojeno pa italijansko, kar je ljudem precej bolj sprejemljivo.

Pravi, da je bil najlepši dan njegovega življenja, ko se mu je rodila Al. Opisuje ga kot vetroven jesenski dan, ko je njegov avto najhitreje do takrat drvel po avtocesti, ko je sledil rešilcu, ki je prišel po njegovo dekle in jo peljal v Ljubljano. Med porodom je bil ves čas zraven in prvi prijel svojo hčer v roke.

Leto dni nazaj je nehal s svojo »ženo«, kot jo je imenoval, čeprav se nista nikoli poročila, in se šele par mesecev nazaj odselil ven iz skupnega stanovanja, ker si je ona našla novega prijatelja, ki ga je spoznala preko interneta, saj se je na vse pretege otepala dela, ni bila zaposlena, in je imela veliko časa za surfanje po netu, kar A. kategorično označuje za izgubo časa.

Dve leti kasneje se je njen švedski internetni prijatelj, prav tako Bosanec po rodu, preselil k njej v R. in zdaj skupaj s hčerjo Al. živijo kot družina, kar A. popolnoma nič ne moti, kot pravi, in novega »moža« svoje bivše označuje za »čurimurija«, kar bi v prevodu bilo nekaj takega kot brezveznik oz. nesposobnež.

Njena mama, njegova »tašča« pa A. še danes pere perilo, kar se mu zdi popolnoma normalno, saj je namreč A. v celoti opremil stanovanje, kjer je živel z »ženo« in otrokoma, z dragim pohištvom in vsem možnim udobjem, za kar še danes odplačuje kredit.

Danes A. še vedno živi v R., ki ima nekaj več kot osem tisoč prebivalcev, kjer namerava ostati. Podnajemniško stanovanje si deli s še dvema fizičnima delavcema, vstaja ob pol petih zjutraj, si vedno najprej skuha kavo brez mleka in skadi natanko tri cigarete, nato gre na delo, kjer ostaja do devetih zvečer.

Star je sedemindvajset let, veliko kadi, najraje jé salamo s kruhom in čebulo, ima izredno močno poraščen hrbet, vozi opel corso, ki jo je vzel na leasing. V avtu posluša kasete z narodno bosansko glasbo, ki mu jih pošilja mlajši brat iz Sarajeva, zelo blizu pa mu je tudi sodobna koroška glasba.

Najraje zvečer pije pivo s prijatelji v lokalu blizu svojega samskega bloka. Pogosto tudi vozi v vinjenem stanju, saj se mora v svoje najljubše lokale voziti z avtom, ker stojijo nekoliko izven R. Da bi ga policaji dobili, ga ne skrbi preveč, saj so tudi policaji samo ljudje in se jih on ne boji, ker se zaveda svojih pravic.

Nekaj mesecev kasneje ga je policaj res ustavil in napihal je precej preko dovoljene meje, a se je nato izkazalo, da je policajev brat dober prijatelj A.-jevega šefa, in dobil je samo opozorilo in povabilo na pivo.

V življenju je prebral eno samo knjigo Na Drini ćuprija, ker ne mara izmišljenih stvari, kar pa knjige so. Zato tudi ne gleda televizije, razen poročil in resničnih zgodb na POP TV-ju, vse ostalo se mu zdi nepotrebna pravljica. Rečenemu navkljub pa ima vseeno izredno rad akcijske filme, najraje tiste, kjer se veliko tepejo.

Najraje od vsega ima svojo hčer Al. za katero pravi, da je najlepša punčka na svetu in da se bodo fantje zanjo še tepli, ko bo malo večja. Ko to reče, se zadovoljno nasmehne, in sogovornik, ki ga prav posebej čuječe opazuje, lahko vidi, kako lepe oči ima pravzaprav.

Sanja o tem, da bo imel nekoč veliko denarja, veliko hišo, ženo, ki ga bo oboževala in rdečega BMW-ja.

Nima želje potovati ali videti sveta, ker pravi, da je že dovolj videl. Njegov svet so R., kjer ima veliko prijateljev in vse pozna. Meni, da ni preveč pameten in da je nižja klasa. Nima slovenskega državljanstva in namena se kadarkoli vrniti nazaj v Sarajevo.

 

Kasneje dobi državljanstvo in boljšo službo. Trenutno biva sam v garsonjeri, ne vozi več opel corse, temveč močnejši, nemški avto, a za corso še vedno odplačuje kredit.      

 

______________________________________________________________________________

Tjaša Purgaj

Maribor

 

Mavrica različnih ljudi

 

V večeru okrog božiča sedim na kavču s toplim čajem v roki. S čajem, ki oddaja vonje pomaranče, cimeta in klinčkov. Diši po prazničnem vzdušju. V kaminu se lesketajo iskrice ognja, ki mi na obraz pričarajo nasmeh.

Strmim skozi okno in opazujem množico ljudi, ki se premika po ulicah, od ene stojnice k drugi, opazuje ta in ona darilca iz božičnega bazarja sredi trga. Mrzlo je, odeti so v plašče, pokrivala in toplo obutev… Z neba padajo beli biseri, ki se spreminjajo v snežinke. Mesto je okrašeno z lučkami in lampijončki, ki ustvarjajo posebno vzdušje v tem prazničnem večeru. Vsi nekam hitijo. Kupujejo darilca za svoje najdražje, pozdravljajo znance in voščijo lepe praznike. Pogled usmerim k oknu nasprotnega bloka, kjer opazujem mlado mamico, ki s svojim otrokom peče praznične kekse, se iskrivo smehlja in uživa v danem trenutku. Na drugi strani bloka me spet pritegnejo lučke na oknu enega od stanovanj. Zrem vanj in opazujem, kako družina postavlja božično drevesce, zavija darilca, pleše in se veseli. Pri sosedih sedijo na tleh v krogu. Oče ima v roki kitaro, igra božične pesmi, ostali člani pa prepevajo in uživajo. Svoj pogled ustavim pri ženski, ki kuha večerjo. Mož okrašuje in pripravlja mizo, ter ženi tu in tam na ličko pritisne nežen poljubček. V otroški sobi opazujem gručo otrok, ki se igrajo družabne igre in zraven hrustajo neko pecivo. Oči mi švignejo tudi za vrata spalnice, kjer se mlad par predaja strastem. Pogled preusmerim na družino, ki ravno sedi pri večerji in moli. Toda vse le ni tako idilično. Na božični večer opazujem tudi brezdomca, ki zunaj na mrzlem na klopci sedi in pije alkohol. Spet druga skupina ljudi povzroča nemir in hrup. Vidim tudi zakonski par, ki se prepira, otrok pa v kotu čepi in toči solze. Opazim tudi starejšo gospo, ki nima družbe in božični večer preživlja kot vsak večer pred televizijskim sprejemnikom. Spet mlada punca hrepeni po ljubezni in poljubih in se žalostna sama sprehaja po parku. Počasi postajam utrujena, ogenj več ne gori in skodelica čaja je prazna. Ugasnem lučke, ki mi krasijo božično drevesce in se odpravim v deželo sanj.

Vso to pisano paleto pripetljajev in dogodkov lahko opazi vsak izmed nas, če se le za hip ustavi, zamrzne čas in opazuje kar mu je dano. Pa čeprav na božični večer.

 

_______________________________________________________________________________

Leja Veldin

Vače

 

Dekle, kot sem jaz

 

Rodila sem se devetnajstega avgusta pred šestnajstimi leti. Moj dom je postala prijetna hiška v bližini Tuzle. Dali so mi ime Milica. Pozdravljeni, jaz sem Milica Mrvaljević iz Tuzle. Moji starši so doma iz Bosne in Hercegovine, nekaj korenin naj bi imeli še iz Slovenije, namreč moja babica je bila tudi Slovenka. Nikoli se nisem ozirala na narodnost, želela sem si le izpolnitev dolgoletnih želja. Tako kot vsak otrok, tudi jaz nisem vedela kaj si želim, čemu sem na tem svetu in kaj me resnično veseli. Pa sem sčasoma, bilo je zelo dolgo obdobje in še zdaj se dogaja, da sem videla prvo pravo veliko priložnost. Če povem po resnici, jih je bilo ogromno, namreč človek si praktično sam odpira vrata vsepovsod, odvisno od želje in volje. Mene pa je bilo še ne dolgo nazaj vedno strah. Bati se stopiti nov korak, oditi na nova pota, obenem pa sem si srčno želela, da bi odšla v tujino, kljub ljubezni do rodne države. Tujina je bila moja strast, že ob obisku kateregakoli kraja, sem postala pogumnejša, bolj nasmejana in predvsem sproščena. Obnašala sem se povsem drugače, kot doma in zato se je mami odločila, da je potrebno oditi večkrat v tujino na ogled, tudi ona opazila, da sem prav prijetna punca. Sestra mi je večkrat očitala, da se pretvarjam in trudim pritegniti pozornost domačinov. Svoj čas je bilo to res, ni in ni bilo fanta, ki bi me hotel ali pa jaz nisem hotela nikogar. Vse se je obrnilo, ko sem odšla v kolonijo na Hrvaško. Bilo je super, na čase dolgočasno, a vedno sem si govorila, da je vse v redu, saj je tudi bilo. Vedno je odvisno od človeka kako si bo razlagal stvari, svetujem pa le nekaj. Manj kompliciraš boljše je. Manj razmišljaš, manj si zmeden in tako naprej. Se pravi, v tej koloniji sem spoznala čudovite ljudi, kar naenkrat in bila resnično vesela, vedela sem, da sem priljubljena v družbi, ki sem jo imela. Prej se marsikdaj nisem tako počutila. Daleč od tega in tudi po tem še vedno ne. Zdi se mi, da sem imela vedno bolj težko življenje. Nenehna premišljevanja, v iskanju samega sebe, dnevi polni obupov, prevelika pričakovanja in lenoba. Kup nesnage, po domače. In potem, ko že leta hrepenim po eni in isti stvari, se vprašam ‘Je to sploh to?’ ali pa ‘Kam sploh vse to pelje?’. S tem sem se ogromno tudi naučila, med drugim, da Samo naredi nekaj, po angleško – Just do something! Sliši se zanimivo. Običajno to pozabim, še posebej kadar sem utrujena, brez volje. Pa vseeno, naj ostanejo spomini le spomini. Na njih se ne smem čustveno preveč navezati, kajti potem me v kratkem čaka podoben paket.

Moje življenje se je povsem spremenilo, ko sem maja letos zmagala na natečaju za kratko zgodbo. Nagrada je bil obisk Rima in ogled založniških hiš. Ko pa sem tam stala in si ogledovala knjige iz arhiva, me je nekdo potrepljal po rami.

”Dober dan,” me je nagovoril gospod oblečen v črn plašč, v roki držeč svoj kovček.

Prevajalec, ki je pripotoval z mano in še tremi nagrajenci v Rim, je opazil moje nerazumevanje italijanščine in mi priskočil na pomoč.

”Dober dan,” mu je rekel in prijateljsko sta si segla v roke.”Milica, to je Alberto, Alberto to je Milica.” Očitno sta bila naš prevajalec in mični gospod, stara znanca, saj sta se začela pogovarjati po italijansko in se na vsake toliko zasmejala. ”Angleško, prav?” je dejal gospodu Albertu, ki se je nasmehnil in odprl svoj kovček.

”To je moja izkaznica. Delam za podjetje Macrup & Co. Želeli bi, da nas pridete obiskati, ko ste še v Rimu.” Angleščina mu je šla dobro od rok.

Bila sem zelo vesela, saj sem ga razumela čisto vse. ”Hvala. S čim pa se ukvarja vaše podjetje?”

”Z oblikovanjem in manekenstvom. Kot recimo Cavalli in Givenchy. Saj poznate te gospode, kajne?”

Zdelo se je, kot da sme na preizkusu o poznavanju mode. ”Seveda. Po mojem mnenju je Agyness Deyn ena izmed najbolj zanimivih manekenk.” Bila sem zelo sproščena in samozavestna. Iskreno sem povedala kaj mislim in počutila sem se dobro, ko pa je Alberto omenil, da so podjetje za design so se mi zasvetile oči. To si želim že moje celo življenje. Da bi bila kje videna, da bi dobila dobro ponudbo nekje v tujini in predvsem, da bi imelo veliko z kreiranjem, oblikovanjem, ustvarjanjem. Da vedno spoznavaš nove ljudi, da počneš ogromno razburljivih stvari. Kako nepozabno! Ko je gospod Alberto odšel, se mi je Toni, naš vodič, nasmehnil in rekel, da imam neverjetno srečo. Razlagal mi je o Albertovem podjetju in rekel, da imajo prijeten in edinstven način ustvarjanja. Prosila sem ga, če bi me spremil in odšel z menoj v podjetje, in brez oklevanj je rekel, da z veseljem. Zmenila sva se, da bova odšla v zgodnjih urah naslednji dan, ko na spregledu ni ogledov.

Bila je ura šest zjutraj. Moja sostanovalka je še trdno spala, mene pa je zbudilo glasno hupanje avtomobila, zunaj pred hotelom. Vstala sem iz postelje in odšla na balkon, ki je imel pogled na ulico. Pri hotelu je bil parkiran taksi, nanj pa se je naslanjal šofer, ki je na vsake toliko potrobil. Kadil je cigareto in pogledal proti balkonu na katerem sem stala.

”O, gospodična!” je rekel in cigaret vrgel na tla. Očitno ne bi smel kaditi, in ga je zato kar-se-da hitro pohodil ali pa je hotel biti kavalir. Začel je govoriti po italijansko, vendar sem bila še rahlo odsotna, zato sem odšla nazaj v sobo. V tistem je nekdo zelo tiho potrkal na vrata sobe. Mislim sem si, da se mi bo verjetno bledlo, če bo pred njimi stal tisti taksist. Bil je Toni, dobro razpoložen, kot bi bili že sredi lepega sončnega dne.

”Jutro!” Je skorajda zavpil in vstopil v sobo.

”Pš! Janja še spi, da je ne boš.” Ko sem se obrnila, da bi preverila, če se je slučajno zbudila, je sedela na postelji in gledala skozi balkon. ”Janja, hej.Oprosti, nisva te hotela zbuditi.”

”Saj me nista. Že celo noč nisem mogla spati. Prav vleklo se je.”

Presenečena sem obstala, kajti tudi jaz cel večer nisem spala in večkrat sem resno razmišljala, da bi zbudila tudi Janjo in bi se bili pogovarjali. ”Tudi jaz!” Odšla sem do postelje in jo začela postiljati. ”Drugič me malo dregni, da boš videla, če res spim.”

”Lahko bi potem odšli po mestu..khm…”

”Ja punci, kar pred menoj. Pridi Milica, morava iti.”

”Lahko vsaj pokličem v recepcijo za zajtrk?” Že sem držala v roki sobni telefon in vrtela številko kuhinje.

”Si že lačna?”

”Vsaj kozarec mleka ali namazan kruh.” Z Janjo sva se zasmejali, Toni pa je kimal, češ, prav pa naj bo tako.

”Saj smo na počitnice! Kam pa gresta?”

”K nekemu Albertu v podjetje.” V kuhinji se ni oglasil nihče in slušalko sem položila nazaj na svoje mesto.

”Lahko bi šla tudi ti, Janđa! Samo hitro se oblecita,jaz pa se bom vmes zmenil za kakšen kos kruha, v redu?” In že ga ni bilo več.

”Očitno se dobimo v recepciji.”

Obe z Janjo sva se zasmejali in odšli vsaka proti svoji omari. Nared sva bili v pičlih petih minutah in brez kakršnegakoli hitenja. Že smo se vozili z taksijem po cestah Rima in zanimivo, ni nas vozil šofer, ki je prej kadil pred hotelom. Nenadoma smo se ustavili pred lepo okrašeno manjšo stavbo, ki je spominjala na hišo. Na njej je bilo z okrašenimi steklenimi črkami napisano Macrup & Co. Vedela sem, da smo prispeli in vsa vesela skupaj z Janjo stopila iz avta v stavbo. V recepciji je na enem izmed sedežnih garnitur sedel Alberto in ko nas je zagledal, postal dobre volje.

”Dober dan, gospod Alberto.”

”Dober dan, moji angleški prijatelji.” Segla sva si v roke in zdel se mi je zelo navdušen, ko je zagledal še Janjo, ki je spominjala na izkušeno manekenko. Obe si je od daleč na hitro pogledal in se nasmehnil. ”Dve lepotici v enem paketu.” Se je pošalil in se rokoval še z Tonijem.”Toni, moj Toni.” Rahlo ga je stisnil in poljubil na čelo, kot je v Italiji med prijatelji v navadi.

Hodili smo za njim po čudovitih pisarn in dizajnersko skrbno oblikovanih prostorov, kjer nam je razlagal o projektu, s katerim se je trenutno ukvarjalo podjetje. Pokazal nam je prostor, kjer šivajo in krojijo obleke in nekaj prekrasnih končnih izdelkov. Rekla sem mu, da bi se srčno rada naučila šivati in verjemite ali ne, rekel je, da lahko podaljšam svoje bivanje z Janjo v Rimu, ker bi nama lahko uredil nastanitev. Njegovo podjetje nama je potem res plačalo bivanje v enem bližnjih apartmajev, kjer sva ostali še teden dni in se v tem času naučili dobro šivati, krojiti, risati in poleg vsega, še govoriti v italijanščini. Zadnji večer sva odšli v del mesta, kjer se življenje začne ponoči. V tako imenovani ‘Ulici zabave’, sva plesali pozno v noč in spoznali prijetne domačine, simpatične Italijane. Plesali smo drug z drugim, ranga Z glavo na zabavo. Vsi smo bili prijatelji in bila je nepozabna noč. Lepa ljubezenska noč. Spoznala sem Italijana, ki je bil nogometaš in izmenjala sva si e-mail naslova, sedaj pa si neutrudno piševa večkrat na teden. In že sem mu povedala kdaj bom naslednjič v Italiji. Alberto je klical, da bi želel sodelovanje z obema podaljšati in dobili sva delno zaposlitev. Delno, ker obe še vedno obiskujeva srednjo šolo in tako delava na projektih preko interneta, ob vikendih in počitnicah pa občasno poletiva proti Rimu, kjer se z Albertom dogovarjamo za nadaljnje projekte ali pa odideva tja zgolj na izlet. Tudi delo je, ki ga počneš z veseljem, vedno prijeten izlet, ki ga ponavljaš kolikor te je volja. Naj povem, da sem vesela, da sem dekle, kot sem jaz. Iskreno! Vesela sem, da sem pogumno naredila nov korak v življenju in počnem stvari, ki me veselijo. Da potujem, tako ali drugače.

 

_________________________________________________________________________________

Gregor Inkret

Ljubljana

 

Ozadje nekega ropa

 

A. se je tisto jutro nekaj po deveti odmajal dol po stopnicah v svojem bloku, si stlačil za pas pištolo in šel oropat trafiko. Trafiko, kjer je v zadnjih letih kot stalna stranka pustil zajeten kupček drobiža, kjer že celo večnost za blagajno dela tista debela B., ki je potrebovala strašansko veliko časa, da je na njegovo zahtevo: »Marlboro, prosm«, segla na polico po rdeče marliče, ne pa po tisto light svinjarijo. In, če bi junaka vprašali, zakaj se je namenil oropati trafiko, kjer je znan obraz, bi bebavo skomignil, češ blizu je.

 

Razlog za rop je bil banalen. Saj ne, da bi bili pri A.-ju doma revni, da bi trpel pomanjkanje, da bi moral krasti recimo za šolske zvezke ali za kakšno čokolado, kradel bo zato, ker si je pri petkovem popivanju vselej prepozno določil mejo, in tako že na začetku meseca zapravil večino žepnine. Zdaj mu je grozilo, da bo ostal brez prihodkov za nakup nujno potrebnih življenjskih pripomočkov, kot so baterije za MP 3 player, žvečilni gumi, zbirka križank za krajšanje časa med poukom in podobno. Računal je, da bo blagajna po jutranji gneči dobro napolnjena.

 

V pritličju je srečal gospo C., staro babnico, ki je živela v prvem nadstropju in pred katero je čutil strahospoštovanje vse od takrat, ko mu je, še kot majhnemu pobiču, navila ušesa, ker je pred njo stekel čez cesto, ne da bi pogledal na obe strani. Vedno mu je bilo zoprno v njeni navzočnosti, ko ga je hladno rešetala s svojimi sokoljimi očmi, zato je le tiho odzdravil, stopil ven, in si za boljšo kamuflažo nadel kapuco na glavo.

 

Jasno, B. je zdolgočaseno visela za pultom, cmokala s čik gumijem, delala balone, neki moški si je ogledoval ponudbo časopisov, A. pa je živčno postopal pred hladilnikom s pijačo. Hitro in brez prič mora opraviti, je menil sam pri sebi. Zakaj bi delal cirkus iz tako nedolžne stvari? Ampak tisti kreten je kot nalašč še sto let listal neko revijo, zato je bil A. prisiljen še naprej stati tam in se delati, da izbira napitek. Ledeni čaj šestdeset centov, navadna voda petdeset, voda z okusom jabolka sedemdeset, voda z okusom hruške petinsedemdeset, si je mrmral sam pri sebi. In ko je, čez celo večnost, tisti idiot vendarle skliznil, je hitro stopil k pultu, saj ni smel več izgubljati časa. Privzdignil je pulover, le toliko, da je lahko zabita B. opazila ročaj pištole, ki mu jo je pred mnogimi leti v Trstu kupil oče. Kos kitajske plastike, najslabša možna replika, se spomni A., vendar ni bila ravno poceni.

»Dej keš, prasica!«.

B. se je opotekla, s tresočimi rokami odprla blagajno in vzela ven za celo pest drobiža.

»Dej keš, prasica!«.

Drobiž ji je od silnega vznemirjenja spolzel iz rok.

»Ma ne, a si nora s temi kovanci tuki? Dej mi keš, sm reku!«.

B. je zmanjkalo, padla je na tla in videti je bilo, da tudi v nezavest. A. je presenečeno pogledal preko pulta. Tresla se je, kot v kakšnem krču, čisto bleda v obraz. Pa ne bo mi zdej tuki crknila, si je mislil, to bi bila res smola. Stopil je do nje in ji primazal dve klofuti. Zbud se, no! Nič. Tresenje je popustilo, negibno je ležala, bilo je videti, kot da je zares umrla, nobenega življenja ni bilo v njej. A. se je zdaj na smrt prestrašil. Kako se vse obrne. Fak, fak, fak! Nenadoma mu je postalo žal, da je prešprical tečaj prve pomoči, ni vedel kaj naj stori, pa sej to ni možno, ustrašla se je, prekleta bajsa, in jo je infarkt. Človek ne more verjet, mal se zafrkavaš, pa se takole konča. Kaj naj zdej? Srce mu je začelo razbijati, zavrtelo se mu je, najebal sem, je pomislil.

Potem pa se nenadoma odprejo vrata in v trafiko vstopi gospa C., stara soseda, v sekundi je premerila situacijo, stopila do hladilnika, vzela plastenko navadne vode, ki stane petdeset centov, jo z enim zamahom odprla in zlila vsebino B. na obraz, ki se je začela počasi premikati. A. pa je zbežal ven, kolikor so ga nesle noge, z levjim skokom se je pognal čez vrata pri čemer mu je kapuca zdrsela z glave. Gospa C. je predirno gledala za njim.

 

Ker se zemlja ni odprla, se je fant potuhnil v bližnji park. Srce mu je nabijalo sto na uro. Najprej je pomislil, kakšno sramoto si je naredil, potem pa se je spomnil, da je pozabil vzeti denar. A problem ni bil v denarju. Sploh ne. Že res, da je zapravil skoraj celotno mesečno žepnino, a vedno je tudi sproti dobil nekaj malega. Problem je bil drugje. Pred časom je A. obstal v vrsti v tej isti trafiki, ki se jo je spravil oropati. Stal je in čakal, da pride do blagajne. Takrat se je zgodilo. Zazrl se je v debelo B., ki ji zdolgočaseno visela pri pultu, mastni lasje so ji opletali prek čela. Obšla ga nekakšna tesnoba, takoj zatem pa se je – prestrašil. Ustrašil se je prihodnosti, časa, ki bo prišel, strah ga je postalo, da bo končal tako kot B., ki že sto let dela v tej bedni trafiki, kjer se nikoli nič ne zgodi, gleda ene in iste face in to za mizerno plačo. Prestrašil se je, da bo tudi on nekoč dosmrtno obsojen na isti prostor, iste ljudi, iste dogodke, isti dolgčas, brez možnosti pobega. Tla so se mu zamajala pod nogami.

Strah pred prihodnostjo, tako značilen za sodobnega človeka, je nato projiciral na izgubo denarja, in zdelo se je, da je rop edina rešitev. Nekje globoko v podzavesti pa je bil A. prepričan, da bo mahajoč s pihalnikom naredil nekaj dobrega. B. bo popestril dan, pregnal apatičnost sivega vsakdanjika, ki ga je bajsa preživljala med preštevanjem žetonov in zahtevami mladih hašišarjev po velikih rizlah. Bil je prepričan, da ji dela uslugo. Dal ji bo nekaj, o čemer bo lahko pravila drugim. Ampak rop? Že, že, pa saj pištola ni bila prava.

Potem se je domislil, da je vsega kriva stara C. Hitro je vstal in se napotil proti domu. Baba nora je uletela v najbolj neprimernem trenutku. Samo keš bi vzel in spizdil. Pogovoriti se mora z njo, je bil odločen A., prepričati se mora, da ne bo česa zinila policajem. In kaj če ne bo hotla? Potem jo bo trdo stisnil. Ampak, kaj pa če bi jo kar …? Nihče je ne bi pogrešal, nikogar nima, ne moža, ne psa, z otroki se je skregala že dolgo nazaj. Nobeden je ne mara, ker špijonira poštene ljudi. Ta čarovnica ima srce iz kamna, eno samo sovraštvo do drugih jo je. Živ okostnjak, moralno in človeško izpraznjen. Po drugi strani pa živi sama v čisto spodobnem štirisobnem stanovanju, medtem ko recimo mlade družine ne morejo dobiti strehe nad glavo. Gospa C. je parazit, izmeček družbe. Škodljivec. Kdo bi mi zameru, če bi jo fental? Sama kost in koža, mal jo odrinem pa bo, je premišljeval A.. Kdo bi sploh lahko opazu, da je ni več? Noben, pizda. Težke misli so mu nagubale čelo, ga postarale za nekaj let in okoli vratu obesile neviden mlinski kamen.

Ne upaš, mu rekel njegov notranji jaz. Kaj ne upam, je odgovoril nazaj.

 

Stal je pred stanovanjem v pritličju in se igral z mislijo, da bi se vendarle pobral dve nadstropji višje in se nehal zajebavat, ko so se vrata nenadoma sunkovito odprla. Gospa C. ga je zgrabila za kravateljc, potegnila v svoje domovanje in zaloputnila vrata. V predsobi ga je, zgrbljenega v kotu, najprej dolgo rešetala z ledeno hladnimi  pogledi, rafali prezira, cela večnost je minila preden je počasi rekla in ga zraven nehote popljuvala: »Eno veliko črno piko mate pri meni mladi mož … Starši vejo, kaj ste naredili?«

Starši? Še sanja se jim ne. Ha, ta je pa dobra.

»Tisti punci ste boste opravičili. Pa da vas nikoli več ne vidim početi kaj takega, razumete?«

Razumem, je skremženo pokimal A. in se zagnusil samemu sebi.

 

Ko se je spet znašel na prostosti, je stekel, kolikor so ga nesle noge, nazaj gor v stanovanje, potem pa obležal na postelji, da bi malce premislil o situaciji, v kateri je pristal.

Ker takole vroče glave ni prišel do nobenih pametnih zaključkov, si je rajši obljubil, da dokler se čarovnica C. ne stegne, ne bo zapustil svoje sobe.

 

In je začel tuhtati, kako bo to pomembno odločitev pojasnil staršem …

 

____________________________________________________________________________

Špela Brecelj

Ljubljana

 

Trinajst let nazaj

 

Tisto poletje so naju straši kljub vsemu peljali na morje. V vasi so se z domačini pogovarjali o letalih, in čeprav nisem znala veliko hrvaško, sem razumela, da se nekaj dogaja. Peljali smo se v avtu, ko sem zbrala pogum in vprašala:

“Zakaj smo tukaj, če je vojna?”

Oči je odgovoril, da smo na varnem. Pokazal je na gorsko verigo, ki se je dvigala na celini: “Za temi hribi, daleč stran, tam je vojna.”

Potem so poletne počitnice minile kot vse druge: dva meseca morja, sonca in rožmarina. Jeseni sem šla v tretji razred.

Dobili smo sedem novih sošolcev, ki so bili molčeči in sramežljivi in kmalu se je izkazalo, da ne znajo govoriti. Tovarišica, ki je vztrajala, da ji rečemo učiteljica, je hotela, da smo prijazni z njimi.

            Nekaj je bilo na njih, kar nas je odbijalo. Moja najboljša prijateljica, Maruša, je bila najbolj prijazna v razredu. Živela je v tistem delu mesta, kjer so se naselili vsi naši novi sošolci, in hodila je z njimi na avtobus. Med vsemi je imela najraje Mirsado.

            Mirsada je bila visoka punca z ravnimi, svetlo rjavimi lasmi in okroglimi očali. Imela je zvonek glas in kmalu se je naučila govoriti. V nekaj mesecih je znala slovensko tako dobro kot jaz. Še vedno je govorila s tujo melodijo; kadar pa smo pisali spise, je vedno dobila petko. Tovarišica jo je vsak četrtek povabila, naj svoj spis prebere na glas. Mene ni več poklicala in moje petke niso bile več najboljše v razredu.

            Mirsada je imela sosedo, Sanelo, in ta je imela brata, Sanela. Oba sta bila svetle polti in svetlih, skodranih las. Sanela je bila najmanjša v razredu in pri telovadbi je vedno stala na koncu vrste, tik ob meni. V podaljšanem bivanju smo hodili na igrišče.

            Sedele smo na plezalih in se pogovarjale, jaz, Maruša, Mirsada in Sanela. Bilo je prvič, da je Sanela spregovorila več kot dve besedi. Pripovedovala nam je o svojem velikem lepem psu z dolgo dlako in o veliki hiši, v kateri so živeli z družino, preden je padla bomba. Psa so morali pustiti doma. V očeh je imela čudno mešanico veselja in žalosti. Maruša jo je pogladila po laseh, jaz sem bila tiho.

            Mirsada je bila edinka. Prej so živeli v bloku, zdaj so živeli v hiši skupaj s stricem in njegovo družino. Maruša je šla na obisk k njej, prinesla ji je napolitanke in bibito. Jaz sem živela daleč stran, nisem se vozila z avtobusom in nisem še bila na obisku ne pri Maruši ne pri Mirsadi.

            Novembra se je Maruša preselila iz moje klopi k Mirsadi in Saneli, da bi jima pomagala pri pouku. Mirsada ni potrebovala pomoči, a je imela rada družbo. Presenetilo nas je, da se je vedno pogosteje smejala; tudi njeni spisi so bili vedno boljši.

            Naslednjega dne sem prišla v šolo potrta. Med glavnim odmorom sem poklicala k sebi Marušo. Skrili sva se v zadnji kot učilnice in jaz sem se stisnila k radiatorju. Še preden sem začela pripovedovati, sem imela v očeh solze.

            “Včeraj sem se splazila na podstreho. Tam sem našla kovček, poln fotografij. In našla sem sliko sebe kot dojenčka, in mame in očeta. Nista bila mami in oči. Nesla sem jo v kuhinjo in jo pokazala staršem. Potem sta mi povedala. Moja prava mama in oče sta umrla v prometni nesreči in moja starša sta v resnici moja teta in stric. In Maja je moja sestrična. Posvojili so me, ko sem bila še čisto majhna.”

            Zdaj sem imela lica že vsa mokra od solz in nisem mogla več jokati. Maruša me je poslušala z žalostnim izrazoma na obrazu. Naslednjo uro se je preselila nazaj k meni.

            O tem nisva več govorili in oddahnila sem si. Tisti teden je Maruša prvič prišla k meni na obisk in igrali sva se z mojimi barbikami.

            Konec maja smo imeli ocene že skoraj zaključene. Jaz in Mirsada sva bili odlični, Maruša prav dobra, Sanela dobra. Maruša je bila za Mirsado vesela, a je šla na sladoled z mano. Vprašala me je, kako se počutim.

            Žalosti mi ni bilo treba igrati. Bila sem zastrupljena. Mirsada je rekla, da gre poleti s svojimi starši nazaj domov, če je doma še kaj ostalo. Nihče drug se še ni vračal in mnogi se sploh niso vrnili.

            Bil je zadnji teden pouka. Po uri telovadbe smo se punce preoblačile v garderobi. Vse so že šle in z Marušo sva ostali sami. Umivala si je roke in se gledala v ogledalu, ko sem stopila k njej.

            “Nekaj ti moram povedati. Izmislila sem si. Ni res, da so me posvojili.”

            “Saj vem. Z Majo sta si preveč podobni.”

Mirsada je odhajala. Ko smo jo zadnjič videli, se je smehljala in ni je bilo strah. Maruša jo je objela in ji na listek napisala svoj naslov, da si bosta lahko dopisovali. Jaz sem stala ob strani. Gledala sem jo, kako pospravlja copate v torbo. Opazovala sem njene široke ličnice z rdečimi lici, njene nerodne dolge noge, njene dolgočasne lase in žive oči za okroglimi stekli. Želela sem si, da bi jo lahko na vso moč objela in ji rekla, da bi jo rada nekoč, ko bo velika pisateljica, spet srečala.

 

________________________________________________________________________________

Gašper Kokot

Radovljica

 

Čez cesto

 

Zdravi odtenki sive so poveličevali njegov obraz na črno-beli fotografiji. Eleganten nasmeh poudarjen s pramenom močnih črnih las, ki so se mudili okoli levega kotička polnih ustnic, je žarel skozi izložbeno okno. Tri dni stara brada se je rogala komaj opazni vdolbinici v bradi.

Polnočna cesta je mežikala s semaforji, ki so odsevali na šipi in dodajali barvne odtenke njegovi podobi. Asfaltna reka z belo-rumenimi lisami je drla skozi mestno noč.

Prek zebre se je bohotila v vsej veličini reklamnega panoja. Kažoča biserne zobe. Pa zlate kodre ujete v lahnem pišu. Slikana od spodaj, kot postavljena na piedestal. Fotograf jo je zadel pod ravno pravšnjim kotom. Bila je zemeljska, a je hkrati dajala vtis božanskega. Modrino oceana v njenih očeh sta poudarjali natančno odprti zenici. Nad njimi se je ponosno vihal popoln lok črnih trepalnic. Rožnato senčilo je poudarjalo brezhibno polt.

Ko so čez dan mimo hitele množice, je razkazoval svoje lahkotno odevalo. Vendar je dajal vtis zadržanosti. Bil je neiskren do mimoidočih. Pozno zvečer so se ponavadi ulice spraznile. Vrvež je potihnil. Takrat se je dokončno izprsil. Temna srajca se je še bolj napela čez mišičast trup. Zazrl se je še bolj neustrašno … tja čez.

Tudi ona se je drzno ozirala. Veke so nakazovale izzivalen pomežik. Poredno odpet gornji gumbek bluze ji je razkrival dehteče grudi. Kopala se je v njegovih toplih očeh, on je plaval v njenih.

In sta se gledala.

Vsako noč bolj strastno. Papir se je vse bolj napenjal. Pločniki so že začenjali verjeti, da se bosta osvobodila. On bo skočil s fotografije, ona sestopila s panoja in stekla si bosta nasproti. Ko si bosta padla v objem sredi mesta, bodo zvezde ponorele. Celotno nebo bo veličasten ognjemet njima na čast.

Tako se je nekega pozno poletnega dne v izložbi pojavila prodajalka. Zamenjala ga je z novim – iz jesenske kolekcije. Tudi njej ni bilo prihranjeno. Bil je čas za milo – ne več za zobne paste.

 

_______________________________________________________________________________

Martin Uranič

Zgornja Besnica

 

Panta rei?

 

 

Sedel sem na peronu številka šest. Velika ura, ki je bila pritrjena na steber, je kazala pol polnoči. Nekakšen vetrič, ta je sem pa tja v manjših sunkih prinašal hladen zrak, se je poigraval s plastičnim kozarčkom, ki ga je najbrž odvrgel kakšen klošar v svojem vsakodnevnem boju s pijačo. Vlak je zamujal, zato sem si prižgal cigareto do katere mi v resnici sploh ni bilo. Bil sem lačen, a ker si perona nisem upal zapustiti, saj nisem natanko vedel kdaj pride naslednji vlak – če sploh, sem se zadovoljil s tobakom. Globoko sem vdihnil dim v pljuča in se zazrl v mesto, kjer so v soju uličnih svetilk ljudje iskali zadoščenje v nočnem življenju, pijanci vseh vrst ob svojih ljubljenih šankih, primitivci v pretepanju, pohotneži ob kurbah. Nesrečneži. Še tak čar, kot ga ima opojnost večernih ur se mora enkrat končati, če ne prej ob svitu v kakšnem grmovju, ko ti preseda vsaka stvar, še najbolj pa tvoja lastna bit. Takrat se resnično zaveš svoje bede, ki si jo tako obupno želel zamegliti v omami in te je stala nekaj deset evrov ter te na koncu pustila skoraj takšnega kakršen si bil pred tem, a zdaj z grehom več. Naslednji dan se zgodba ponovi, začaran krog.

            Na postaji ni bilo kaj pretirano veliko ljudi. Nekakšna skupina študentov, ki se je odpravljala na žur, je prešerno postopala nekaj deset metrov od mene, to pa je bilo tudi vse, kar je poleg šumenja vetra prebadalo tišino. Videti so bili srečni, srečnejši od mene. Imeli so svoje sanje, ideale, simpatije, pričakovanja, želje za ta večer, ki za njih šele prihaja. Z nekakšnim optimizmom so se podajali v noč, nisem mogel doumeti kje črpajo energijo.

            ”Zdravo,” me je pozdravila mladenka, del študentske družbe, ki se mi je medtem precej neopazno približala.

            ”Imaš mogoče cigareto?”

            Presenetila me je. Njene prodorne rjave oči in simpatičen, nekoliko nesimetričen, nasmešek so me prebudili iz zamaknjenosti.

            “Imam. Izvoli,” sem rekel po krajšem premisleku in ji pod nos pomolil svoje Lucky Strike.

            ”Hvala, prijazno od tebe ” se je zahvalila in še naprej strmela vame, jaz pa sem ji vračal pogled. To igro poznam, kdo bo prvi odvrnil pogled ali nekaj takega, zato sem v prepričanju, da igrava igro vzdržljivosti, zrl v njen obraz. Res, imela je zelo lepe obrazne poteze, a ne v tistem klasičnem smislu, bolj v smeri nekakšne divje lepote, ki te lahko pritegne ali pa povsem odvrne. V meni je vzniknila slutnja, da sem ta obraz že videl.

            ”Te poznam? Takšen občutek imam, kot da sem te nekje že srečal? V kakšnem drugem življenju mogoče?” sem jo vprašal.

            ”Nemogoče. Vedela bi, zelo dobro si zapomnim obraze. Te lahko še nekaj prosim, imaš vžigalnik?” je odvrnila in prisedla na mojo klop, ki sem jo grel že kakšnih petnajst minut. Brez besed sem ji ponudil vžigalnik. Medtem, ko si je prižigala cigareto, sem opazil, da njene skupine študentov ni več.

            ”Odšli so, ” me je zaskrbelo zanjo.

            ”Kdo?”

            ”Tvoja družba, odšla je, ” sem preobrazil poved, da bi postala bolj razumljiva.

            ”Ah, oni, ” je olajšano rekla in mi medtem vrnila vžigalnik. ”Vesela sem, da so odšli, niso ne vem kakšni prijatelji. Poleg tega pa sem morala ostati tukaj, takoj ko sem te zagledala si se mi zdel zanimiv in zdelo se mi je nujno, da to naredim. Ime mi je Mateja.”

            Medtem, ko sem se predstavil tudi jaz, se je v daljavi začel približevati vlak. Ču-ču-ču je grmel in v sekundi napolnil železniško postajo s svojim ropotom. Prekleto, sem pomislil, to je moj vlak. Čeprav je bil verjetno to noč zadnji, je bila pred menoj težka odločitev. Prikupna Mateja, ki se je zapeljivo nasmihala in sem pa tja vdihnila cigaretni dim, proti železni kači, še zadnji priložnosti, da se končno vrnem domov.

            ”To je moj vlak, ” sem ji tiho razložil in neodločno dodal: “Moral bom domov.”

            “Niti pomisliti ne smeš na to. Zdaj, ko sem te našla, te ne spustim več. Predolgo sem te iskala. Do mojega najljubšega lokala je le slabih pet minut, častim whiskey.”

            Takšnega povabila nisem mogel niti želel zavrniti. Vlak je bil tukaj že včeraj, predvčerajšnjim in tudi jutri bo, priložnost kot je ta pa nima kakšnega stalnega voznega reda. Nasmehnil sem se in ji tako pokazal, da mislim ostati z njo, medtem pa je sprevodnik, ki je prej stopil iz vlaka, da bi preveril, če ima kakšnega novega potnika, zažvižgal na svojo piščalko in dal znak, da vlak lahko odpelje. Ostala sva sama na postaji. Spogledala sva se, nato je Mateja ugasnila cigareto in mi pomignila, naj ji sledim.

            V petih minutah sva bila v nekem lokalu, ki si je na vso moč prizadeval ohraniti starinski videz, kar mu je roko na srce tudi dobro uspevalo. Udobni sedeži, prijeten ambient in Mateja so bili trije razlogi, da sem se v njem počutil lagodno. Naročila sva dvojni whiskey, pivo nato še enkrat dvojni whiskey. Počasi sem začel čutiti pijanost, zaradi katere bi v normalnih okoliščinah prenehal popivati, a sta me dobro počutje in nekakšna nepotešljiva žeja gnala, da sem naročil še kar nekaj piv in tako priljubljenih dvojnih whiskeyev. Z Matejo sva si pripovedovala življenjske izkušnje, se pogovarjala o najini preteklosti in govoričila o raznih zadevah, ki niso zanimale ne enega ne drugega. Zdi se mi, da sem se celo zaljubil v to dekle. Minilo je kar nekaj ur, v katerih sva se spoznavala, preden naju je natakar napodil iz lokala, da bi lahko končno zaključil in si izplačal svoj dnevni izkupiček.

            ”Kam pa zdaj?” sem vprašal, zdaj že kar precej omotičen.

            Poljubila me je in odvrnila: ”Stanovanje imam, greva k meni.”

            Dogodki, ki so se zgodili zatem, so mi ostali le v bežnem spominu. Spominjam se, da sva še naprej popivala, nato končala v njenem stanovanju, kasneje tudi v njeni postelji. Spominjam se tudi slabosti, ki me je spremljala med spanjem, preden sem se sredi popoldneva zbudil v tujem stanovanju in se pričel spraševati kje za vraga sem. Grlo me je strahotno peklo, v glavi pa mi je razbijalo in me stiskalo, kot da bo lobanja ravnokar poniknila sama vase. Na hitro sem se razgledal po sobi, nato pa obrnil pogled proti mestu, kjer naj bi spala Mateja. Namesto nje je na rjuhi ležal list papirja na katerega je morala prav ona zjutraj napisati besede, ki so me prizadele in zaznamovale. ”Ko boš odhajal, zakleni in vrži ključ v nabiralnik. Ne vračaj se!”

            Nisem mogel verjeti. Tisto nežno bitje, ki sem ga spoznal prejšnji večer, je izpuhtelo. Ostala je manipulativna pošast, sposobna pomendrati človeka do tal.  Razočaran sem se oblekel in karseda hitro zapustil stanovanje neizpolnjenih pričakovanj. Popoldne sem opravil še nekaj obveznosti, nato pa zvečer ves nesrečen prišel do železniške postaje. Ponovno sem se namestil na peron številka šest in čakal na vlak, ki naj bi me popeljal domov. Ura je bila pol enajstih zvečer in ravno sem si prižgal svoj Lucky Strike, ko sem zaslišal neznani ženski glas, ki me je ogovoril: ”Zdravo!”.